INTERVJU: mag. Tomaž Poje
Prihodnost uporabe bioplina in biometana: Soproizvodnja toplotne in električne energije ter uporaba v prometu
Z mag. Tomažem Pojetom, strokovnjakom na področju bioplina, smo se pogovarjali o priložnostih uporabe bioplina in biometana ter trendih v Sloveniji in Evropi. Največji napredek pri proizvodnji ter uporabi bioplina in biometana so za zdaj naredile Nemčija in skandinavske države. Kot nam je v pogovoru pojasnil Tomaž Poje, je nadaljnji razvoj bioplinskih naprav v Sloveniji najbolj odvisen od sistema podpor države in kmetijskega potenciala.
Kako lahko uporabljamo bioplin in za kaj se bioplin trenutno največ uporablja v svetu?
Bioplin nastaja pri anaerobni fermentaciji organske snovi. Vsebuje od 45 do 65 % metana, zato je zanimiv kot energent. Zaradi sistema podpor se danes bioplin v Sloveniji, pa tudi v Evropski skupnosti, uporablja za soproizvodnjo – proizvodnjo električne in toplotne energije.
Bioplin se lahko čisti s posebnimi postopki in nadgrajuje do faze biometana, ki se potem lahko uporablja za pogon vozil ali vbrizgavanje v plinovode z zemeljskim plinom, ki je po kemijski sestavi enak biometanu (oba sta metan). V Sloveniji se počasi veča število vozil, ki lahko uporabljajo stisnjen zemeljski plin ali bioplin (biometan). V letu 2011 je Ljubljanski potniški promet (LPP) kupil 20 avtobusov s pogonom na omenjena goriva, v delovanje pa je bila postavljena tudi prva javna polnilnica s stisnjenim zemeljskim plinom (CNG). Poleg tega je v Sloveniji tudi že nekaj osebnih vozil na stisnjen zemeljski plin ali biometan. Ti se polnijo na dveh javnih polnilnicah (Ljubljana in Maribor) in na privatnih črpalkah – polnilnih postajah, ki so v podjetjih, ki distribuirajo zemeljski plin. Bioplin se lahko uporablja tudi neposredno za proizvodnjo toplotne energije.
Kakšna bo po vašem mnenju prihodnost uporabe?
Bioplina ni mogoče ekonomsko proizvajati brez ustrezne podpore, še zlasti v Evropi, kjer veljajo stroge tehnične zahteve, zato bosta proizvodnja in uporaba bioplina vedno odvisni od tega sistema podpor. Če se bo podpiralo čiščenje bioplina (kar se zdaj še ne), bomo imeli na voljo več biometana (prečiščenega bioplina). Zdaj pa imamo le proizvodnjo električne energije in toplote. V manj razvitih državah (Afrika in Azija) pa se gradijo bolj preproste in cenejše bioplinske naprave, v katerih se bioplin uporablja za kuhanje in ogrevanje.
Katero državo bi izpostavili kot najbolj napredno pri proizvodnji in uporabi bioplina? Kateri so po vašem mnenju ključni dejavniki njenega uspeha na področju bioplina?
Nemčija je vodilna po številu bioplinskih naprav, imajo jih več kot 12.000. Na tem področju so zelo napredne tudi skandinavske države. Ne podpirajo samo proizvodnje električne energije in toplote, ampak tudi čiščenje bioplina v biometan. Poleg tega podpirajo njegovo uporabo v prometu, kjer uporaba biometana bistveno zniža nivo izpušnih plinov glede na normalne dizelske motorje. Res pa je, da je večina bioplinskih naprav v Nemčiji usmerjenih v soproizvodnjo, tj. proizvodnjo električne energije in toplote. Nemčija kot država različne oblike OVE podpira že desetletja. Tudi pri njih uporabljajo precej energetskih rastlin (koruzo), in to vzbuja podobne dileme, kot so bile pri nas.
Kako je s spodbujanjem injiciranja bioplina v plinovodno omrežje?
Sistem podpor je bil do zdaj usmerjen le v podporo proizvedeni elektriki iz bioplina, ni pa podpore le za proizvodnjo bioplina (in potem kakršno koli njegovo uporabo), tudi ni podpore za proizvodnjo biometana (prečiščenega bioplina) za pogon vozil ali injiciranje v plinovode.
Ali lahko poveste še nekaj o okoljskih in ekonomskih priložnostih proizvodnje in uporabe bioplina v Sloveniji?
Bioplin mora biti tako kot vsak drug vir OVE proizveden na trajnostni način. Tako lahko prispeva k okoljskim ciljem, ki si jih je postavila skupnost. Tudi kmetijstvo namreč proizvaja toplogredne pline. Med toplogrednimi plini iz kmetijstva je 49 % metana, 39 % didušikovega oksida in 12 % ogljikovega dioksida. Metan nastaja predvsem v živinoreji. 60 % metana nastane pri fermentaciji v predželodcih prežvekovalcev in debelem črevesu domačih živali, 40 % metana pa med skladiščenjem živinskih gnojil. Zaradi zmanjšanja izpustov toplogrednih plinov je treba ta metan, ki nastane med skladiščenjem živinskih gnojil, zajeti v bioplinski napravi in ga koristno uporabiti. Tudi predelan substrat – izhodni substrat iz bioplinske naprave je lahko kakovostno organsko gnojilo, ki povzroča manj smradu med gnojenjem v primerjavi z nepredelano gnojevko. S tem pa tudi povežemo tok snovi v zaokrožen sistem.
Bioplinska naprava lahko kmetom zagotavlja dodaten vir prihodkov, samooskrbo z električno energijo in toploto. Res je, da je kar nekaj bioplinskih naprav v Sloveniji nastalo na podlagi podjetniške iniciative posameznikov ali podjetij, ki niso nujno povezani s kmetijstvom.
Število kmetijskih bioplinskih naprav se je v Sloveniji do leta 2012 večalo kljub že prisotni gospodarski recesiji. Zahvaliti se je treba državni podpori obnovljivim virom energije, kamor spada tudi elektrika, proizvedena iz bioplina. Povečini so se zgradile velike bioplinske naprave. Zlasti na področju uporabe toplote zunaj bioplinske naprave je še premalo storjenega, saj le nekaj bioplinskih naprav koristno oddaja toploto zunanjim porabnikom. Z oddajanjem toplote se povečajo prihodki bioplinske naprave. Spremembe v sistemu podpor, ki so omejile rabo energetskih rastlin za proizvodnjo bioplina, so zmanjšale interes investitorjev za gradnjo novih bioplinskih naprav.
Od česa je odvisen nadaljnji razvoj bioplinskih naprav v Sloveniji?
Nadaljnji razvoj (kmetijskih) bioplinskih naprav v Sloveniji je odvisen od sistema podpor države (ali posameznih ministrstev) in kmetijskega potenciala. Brez sistema ustreznih podpor se bioplinski sektor nikjer v Evropi ne razvija, tako je tudi pri nas v Sloveniji. Sistem podpor mora biti stabilen in se ne sme bistveno spreminjati vsakih nekaj let. Glede na zahteve, da se zmanjša nastanek toplogrednih plinov (iz živinskih gnojil), in glede na posestno strukturo kmetij v Sloveniji se bodo slej ali prej morale začeti graditi tudi manjše bioplinske naprave, v katerih bo glavni substrat živinsko gnojilo. Za njihovo uspešno delovanje bo pomembno vzpostavljanje partnerstev pri zagotavljanju substratov. Gradnja mikro in malih kmetijskih bioplinskih naprav v Sloveniji bo zaživela, če bodo podpore za te kategorije bioplinskih naprav višje, kot so v trenutnem sistemu podpor, ali če bodo ponudniki tovrstnih bioplinskih naprav zmanjšali nabavno ceno.
V Sloveniji gospodinjstva porabijo po podatkih Agencije za energijo RS okoli 110 mio Sm3 zemeljskega plina. Koliko bi ga lahko priskrbeli z biometanom?
Biometana v Sloveniji še ne proizvajamo. Predvidevamo, da se bo kakšen lastnik bioplinske naprave za to tehnologijo čiščenja odločil po preteku 15 let, ko ima zagotovljen odkup elektrike po subvencionirani ceni, ali pa ob morebitni menjavi enote za soproizvodnjo (kar naj bi se dogajalo nekje po 7–8 letih delovanja bioplinske naprave). Trenutno so sistemi čiščenja dragi, se pa njihova velikost in cena stalno zmanjšujeta ter bodo v prihodnosti bolj sprejemljivi.
Tudi proizvodnja bioplina je decentralizirana tako kot večina virov OVE, skupna kapaciteta je danes v Sloveniji še razmeroma majhna. Nikakor ne bomo z domačim biometanom nadomestili zemeljskega plina, lahko pa se bo vmešaval z zemeljskim plinom (tako kot je v navadnem dizelskem gorivu do 5 % biodizla).
Pojasnilo: Mag. Tomaž Poje je zaposlen na oddelku za kmetijsko tehniko, na Kmetijskem inštitutu Slovenije. Mnenja v intervjuju so osebna mnenja gospoda Pojeta in ne odražajo stališč Kmetijskega inštituta Slovenije.